Svinec je s svojimi toksičnimi učinki še vedno eden najpomembnejših onesnaževalcev, ki predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, predvsem otrok. Otroci so svincu izpostavljeni v zunanjem pa tudi v domačem okolju (varstvu, vrtcu, šoli). Svinec se nalaga na površinah, zemlji, vodi, zraku v bližini rudnikov svinca, topilnic, tovarn akumulatorjev, prometnih cest... Svinec se lahko nahaja v barvah, opleskih, vodovodnih materialih, posodah, igračah, motornih gorivih, vodi. Svinec smo ljudje zaradi njegovih lastnosti (možnost oblikovanja, odpornost na korozijo) začeli uporabljati že zelo hitro v zgodovini, še danes so ohranjene nekatere svinčene vodovodne cevi iz časov rimskega cesarstva. Z razvojem industrije je rasla tudi poraba svinca, vzporedno z njo pa tudi koncentracija svinca v okolju. Po nekaterih ocenah se je, zaradi človekove aktivnosti, koncentracija svinca v okolju v zadnjih 300 letih povečala za več kot 1000 krat. Gledano globalno, je največji vir tega povečanja uporaba osvinčenega bencina.
Izpostavljenost ljudi svincu je večja na območjih, kjer so koncentracije svinca v okolju večje. Poleg izrazito izpostavljene skupine ljudi, ki prihajajo v stik s svincem pri opravljanju svojega poklica so bolj izpostavljeni tudi ljudje, ki živijo v bližini obratov za pridobivanje in predelavo svinca, ljudje, ki živijo v starejših hišah, kjer so stene prebarvane z barvami na osnovi svinca in ljudje, ki živijo v bližini prometnih cest. Slaba lastnost svinca je namreč njegova vztrajnost v okolju, saj lahko v zgornjih plasteh zemlje vztraja več sto let. Svincu smo lahko izpostavljeni preko različnih faktorjev okolja. Pojavlja se v prahu, zemlji, vodi, hrani, zraku, možen pa je tudi prenos z matere na plod. In kateri so najpomembnejši viri svinca: Zrak Vir svinca v zraku so večinoma manjši delci, ki se ne usedajo hitro in se lahko prenašajo na večje razdalje. Ti delci prehajajo v telo preko dihal, nekoliko večji pa tudi preko prebavil, če zaužijemo delce, ki smo jih izkašljali. Višje koncentracije svinca v zraku so v mestnem okolju, še višje pa v bližini industrijskih emisijskih virov. Koncentracije svinca v notranjem zraku so navadno precej nižje, kot v zunanjem (okoli 30% koncentracije v zunanjem zraku). Približno tretjina svinca, ki ga v telo vnesemo preko zraka se veže v kri. Glede na izmerjene koncentracije svinca v zraku v Zgornji Mežiški dolini zrak ne predstavlja večjega vira vnosa svinca v telo. Tudi na območju neposredno ob topilnici, kjer so koncentracije blizu določeni dopustni mejni vrednosti (0,5 mg/m3) odpade na zrak sorazmerno majhen delež skupne koncentracije svinca v krvi otrok. Problem pri teh ocenah pa je, da se koncentracije svinca v zraku meri na višini okoli 1,8 metra, otroci pa vdihujejo zrak precej nižje, kjer je lahko precej več delcev, ki se dvigujejo iz onesnaženih tal. V tem primeru je lahko tudi teža tega vira pri skupni koncentraciji svinca v telesu precej večja.
Povišane koncentracije svinca v vodi so navadno zaradi raztapljanja materiala omrežja, t.j. spojev in cevi. Svinec se bolj izloča iz materialov, ki so v stiku z vodo ob nižjem pH (bolj kisli vodi) in bolj mehki vodi. V takih primerih se koncentracija svinca v vodi v primeru zadrževanja vode v omrežju veča in vnos znižamo, če pustimo vodo pred zaužitjem nekaj časa teči iz pipe. Svinec je lahko v vodi tudi že na viru, vendar je to redkeje, vprašljiva pa je tudi nujnost uporabe vode iz tako obremenjenega vira. Posebno moramo biti pozorni pri uporabi vode za pripravo prehranskih nadomestkov za otroke, kjer je v primeru obremenjenosti vodovodne vode s svincem, priporočena uporaba ustekleničene vode. Na območju Zgornje Mežiške doline, je svinec v zaznavnih količinah prisoten le v enem vodnem viru, koncentracije na mestu porabe pa so pod dovoljenim normativom. Ocenimo lahko, da voda predstavlja zelo majhen delež pri skupnem vnosu svinca v telo.
Prehrana predstavlja pri nepoklicno izpostavljenih odraslih najpomembnejši vir vnosa svinca v telo. Po spoznanju, kako nevaren zdravju je svinec, se je vsebnost svinca v prehrani in embalaži bistveno znižala in po letu 1990 ni več problematična. Problem je predvsem predelava in uživanje hrane na močno onesnaženih območjih, kjer je vnos svinca v telo preko prehrane lahko močno povišan. Zelo obremenjena s svincem je predvsem zemlja, ki predstavlja tudi vir svinca za rastline. Na območjih kjer je biološka razpoložljivost svinca nizka je problematičen predvsem onesnažen prah, ki se nabira na površinah rastlin. Tak primer je tudi v Zgornji Mežiški dolini. Vnos svinca v telo torej lahko bistveno zmanjšamo s temeljitim umivanjem doma predelanega sadja in zelenjave pred zaužitjem, kakor tudi z izbiro vrtnin, ki vežejo manj svinca. Ob samem vnosu svinca v telo preko prehrane je zelo pomembna tudi vezava svinca v telesu, ki jo lahko bistveno zmanjšamo z uživanjem hrane bogate z železom, kalcijem in vitaminom C. Še pomembnejša pa je redna prehrana saj se pri odraslem preko prebavil v primeru praznega želodca v telo absorbira okoli 40% svinca, medtem, ko je v primeru redne prehrane absorpcija le dobrih 10%.
Zemlja Zemlja in prah sta zelo pomembna vira svinca pri vnosu. Svinec se v največji meri nalaga v zgornji plasti zemlje, od koder se nato lahko prenaša v okolje. Prav tako je pomembne del svinca prah, ki je v veliki meri odraz okoliške zemlje , v manjši meri pa tudi usedlin iz zraka. Oba faktorja skupaj predstavljata najpomembnejši delež vnosa svinca v telo pri otrocih (okoli 50 %). Največji del je vnosa preko prebavil saj otroci plazijo po tleh, radi dajejo roke v usta in nimajo dobro razvitega občutka za osebno higieno. Problem je tudi, da se pri otrocih preko prebavil v telo absorbira bistveno večji delež svinca, kot pri odraslih (okoli 40 %) in je tako vnos še večji. V Zgornji Mežiški dolini so meritve pokazale visoke koncentracije svinca v zemlji in prahu, ki presegajo kritične mejne vrednosti na nekaterih lokacijah tudi za večkratni faktor. Vnos svinca v telo lahko tako bistveno znižano z ukrepi za zmanjšanje širjenja s svincem obremenjenega prahu, ki jih je potrebno izvajati tako na ravni skupnosti, kot na ravni posameznika. Ukrepi na ravni skupnosti so: prekrivanje makadamskih cest, zatravljanje golih površin, menjava dvoriščne zemlje itd..., ukrepi na ravni posameznika pa: vzdrževanje osebne higiene otroka, redno ustrezno čiščenje prahu iz bivalnih prostorov, zagotovitev varnih igralnih površin za otroke, odstranitev prahu prijaznih materialov iz bivalnih prostorov.
Poleg opisanih imajo vlogo pri vstopu svinca v kri otrok tudi nekateri drugi možni viri: prenos preko matere tako v času nosečnosti, kot v času dojenja; svinčen nakit, igrače, ki vsebujejo svinčena barvila ; delci stenske barve na bazi svinca, ki se luščijo.... Svinec vstopa v telo po različnih poteh, največkrat preko prebavil, redkeje preko dihal in kože. Zato je pomembno upoštevanje navodil osebne higiene in ravnanja z obleko po zapustitvi delovnega mesta, umivanje rok po vseh opravilih v naravi, po čiščenju prahu v stanovanjih, po igranju z zemljo, peskom in na igralih, ...
Svinec vstopa iz prebavil v kri, se nakopiči v eritrocitih, nekaj se ga razporedi v jetra, ledvice, kosti, lase, zobe:
Učinki svinca so lahko akutni, danes pa so pomembni kronični nevrotoksični učinki. Od akutnih učinkov je najbolj značilna encefalopatija, ki se lahko pojavi pri koncentraciji svinca nad 800 µg/l krvi. Akutne zastrupitve so bile skozi zgodovino dolgo časa tiste, ki so jih opažali kot pomembne. Že iz času rimskega cesarstva poznamo opise hudih obolenj in smrtnih primerov, katerih vzrok je bil svinec. Tudi v začetku 20. stoletja so v Avstraliji opažali primere encefalopatije pri otrocih, kar se je po drugi svetovni vojni ponovilo v ZDA. Dolgo časa je bila bolezen zaznana šele v primeru težjih zapletov, počasi pa je na pomenu pridobivala kronična izpostavljenost svincu v nižjih koncentracijah in s tem povezani manj značilni zdravstveni problemi. Danes vemo, da svinec v telesu nima koristne funkcije in tudi že v najnižjih koncentracijah lahko škodi zdravju. Skupina z največjim tveganjem so otroci do 7 let starosti. Posledice okvare funkcije možganske skorje se lahko kažejo kot lažje duševne zaostalosti, hiperaktivnost, motnje vedenja in druge razvojne motnje. Ti učinki so pri posamezniku morda manj zaznavni imajo pa bistven vpliv na nivoju družbe, tako z vidika zdravja, kot tudi z vidika razvoja in ekonomike. Danes določen nivo svinca v krvi pri katerem je potrebno ukrepanje je 100 µg/l krvi, določil pa ga je CDC 1991 leta. Svinec ima negativne učinke na zdravje, na organe:
Klinični znaki kronične zastrupitve s svincem lahko odražajo kot:
Otroci predstavljajo eno od skupin z največjim tveganjem za pojav negativnih posledic na zdravje ob izpostavljenosti toksičnim kovinam, kamor spada tudi svinec.
Biološki, ekonomski in socialni dejavniki močno vplivajo na ranljivost otrok zaradi škodljivih okoljskih dejavnikov, v različnih razvojnih obdobjih, od spočetja do adolescence. Okoljske in zdravstvene službe za zaščito otrok, vključno z zaščito žensk v rodnem obdobju, morajo to upoštevati pri svojih aktivnostih.
BIOLOŠKI DEJAVNIKI:
Občutljivosti skozi rast in razvoj Zaradi hitre rasti in razvoja so razvijajoči se organizmi še posebno občutljivi na različne kemične in fizikalne agense. Zarodek je še posebej ogrožen, saj gre za zelo hitro rast in razvoj, primarno diferenciacijo tkiv in organov, kar daje večjo možnost škodljivim agensom, da vplivajo na nastanek mutacij in prirojenih nepravilnosti. Prav tako izpostavljenost razvijajočih se možganov oz. živčnega sistema v prvih letih življenja,škodljivim snovem, npr. svincu, živemu srebru, zaradi zmanjšane sposobnosti reparacije pri otrocih, lahko vodi do nepopravljivih okvar možganovine oz. živčnega sistema. Doza in čas izpostavljenosti škodljivemu agensu sta odločilna za škodo za zdravje.
V prvih 6-12 mesecih starosti je presnova pri otroku nezrela, kar ima za posledico manjšo sposobnost detoksikacije in izločanja kemikalij kot pri odraslih. To je tudi vzrok, zakaj so potrebne nižje doze zdravila /na kg telesne teže in priporočljivi daljši intervali med odmerki predpisanih zdravil v prvih tednih in mesecih življenja. Včasih je ta nezrelost lahko tudi koristna, saj metabolične poti, ki aktivirajo nekatere toksične produkte, še ne potekajo.
Otroci so na enoto telesne teže in telesno površino škodljivim agensom bolj izpostavljeni kot odrasli. Popijejo več vode, pojedo več hrane in dihajo več zraka kot odrasli v odnosu na njihovo telesno težo. Večja je lahko absorpcija hrane iz prebavil pri otrocih, zato npr. otrok absorbira 50% več svinca, prisotnega v hrani, medtem ko odrasla oseba le 10%. Prehrana otrok se tudi razlikuje od prehrane odraslih. Tabela: Primerjava vnosov pri otrocih in odraslih
Vir: iz podatkov National Research Council (1993); Gephart , Tell & Triemer (1994); US EPA (1997); Dojenčki in otroci, ki so komaj shodili, z umazanimi rokami preko ust vnašajo v organizem onesnaženo zemljo in prah: npr. svinec, pesticide; veliko se zadržujejo na tleh, izpostavljeni so kemičnim snovem, fizikalnim agensom na tleh in plasti zraka tik nad tlemi (radon, cigaretni dim, druge snovi). Otroci imajo pred sabo še mnogo let, da lahko razvijejo kronična obolenja. - zelo zgodnjo škodljivo okoljsko izpostavljenostjo, - kontinuirano in zato kumulativno izpostavljenostjo, kot npr. pljučni karcinom, - oboje, kot npr. kožni rak zaradi prekomerne izpostavljenosti sončnim žarkom.
Škodljive posledice zgodnji izpostavljenosti nevrotoksičnim dejavnikom se lahko odkrijejo šele v kasnejših letih. Nekateri učinki se lahko kažejo skozi generacije, npr. prirojene okvare otrok zaradi izpostavljenosti staršev v odrasli dobi. Skozi placento in mleko nekatere snovi prehajajo v otroka, npr. svinec, poliklorirani bifenili (PCB).
Multipla ( večvrstna )izpostavljenost Multipla izpostavljenost je lahko nakopičena (združena, agregirana) ali kumulativna. Npr. otroci so lahko izpostavljeni isti kemikaliji iz različnih virov (agregirano), ali so izpostavljeni različnim agensom s podobnimi učinki (kumulativno), z dodanimi ali multiplikativnimi toksičnimi učinki. Pri otrocih ima kombinirana izpostavljenost lahko večji učinek kot pri odraslih.
S starostjo povezane poti vnosa Izpostavljenost škodljivim dejavnikom okolja in ranljivost otrok je različna v različnih razvojnih obdobjih, odvisna od bioloških in psihosocialnih značilnosti v različnih razvojnih fazah. Dejstvo je, da so vsebnosti svinca pri otrocih, starejših od 36 mesecev, v povprečju nižje kot pri otrocih, starih 18-36 mesecev. Čeprav je navado »roke - usta« težko meriti, imajo otroci, pri katerih je opisana ta navada, višje vsebnosti svinca v krvi. Navada se s starostjo manjša.
Največkrat toksični učinki kemikalij niso akutni, problem predstavlja dolgotrajna izpostavljenost nižjim vsebnostim, z latentnim učinkom, ki pa še vedno predstavljajo možna tveganja za zdravje. Simptomi obolenj se ne pojavijo nujno v otroštvu, posledice izpostavljenosti se lahko čutijo šele v odrasli dobi.
Ukrepi, ki pomagajo zaščititi otroke pred škodljivimi učinki svinca
|