Svinec smo ljudje zaradi njegovih lastnosti (možnost oblikovanja, odpornost na korozijo) začeli uporabljati že zelo hitro v zgodovini, še danes so ohranjene nekatere svinčene vodovodne cevi iz časov rimskega cesarstva. Z razvojem industrije je rasla tudi poraba svinca, vzporedno z njo pa tudi koncentracija svinca v okolju. Po nekaterih ocenah se je, zaradi človekove aktivnosti, koncentracija svinca v bivalnem okolju ljudi zato povečalo tudi za 1000-krat.

Svinec je s svojimi toksičnimi učinki še vedno eden najpomembnejših onesnaževalcev, ki predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi, predvsem otrok. Otroci so svincu izpostavljeni v zunanjem pa tudi v domačem okolju (varstvu, vrtcu, šoli). Svinec se nalaga na površinah, zemlji, vodi, zraku v bližini rudnikov svinca, topilnic, tovarn akumulatorjev, prometnih cest... Svinec se lahko nahaja v barvah, opleskih, vodovodnih materialih, posodah, igračah, motornih gorivih, vodi.

Izpostavljenost ljudi svincu je večja na območjih, kjer so koncentracije svinca v okolju večje. Poleg izrazito izpostavljene skupine ljudi, ki prihajajo v stik s svincem pri opravljanju svojega poklica, so bolj izpostavljeni tudi ljudje, ki živijo v bližini obratov za pridobivanje in predelavo svinca, prebivalci starejših hiš pri gradnjih katerih je bil uporabljen svinec (svinčene cevi, svinčenebarve, svinčen pesek) in ljudje, ki živijo v bližini prometnih cest. Slaba lastnost svinca je namreč njegova vztrajnost v okolju, saj lahko v zgornjih plasteh zemlje vztraja več sto let. Svincu smo lahko izpostavljeni preko različnih faktorjev okolja. Pojavlja se v prahu, zemlji, vodi, hrani, zraku, možen pa je tudi prenos z matere na plod.

Vir svinca v zraku so večinoma manjši delci, ki se ne usedajo hitro in se lahko prenašajo na večje razdalje. Ti delci prehajajo v telo preko dihal, nekoliko večji pa tudi preko prebavil, če zaužijemo delce, ki smo jih izkašljali. Višje koncentracije svinca v zraku so v mestnem okolju, še višje pa v bližini industrijskih emisijskih virov. Z izločitvijo svinca iz pogonskega goriva v Sloveniji najdemo višje koncentracije svinca v zraku le še v bližini aktualnih industrijskih virov in nesaniranih območjih pretekle industrije. Koncentracije svinca v notranjem zraku so navadno precej nižje, kot v zunanjem (okoli 30% koncentracije zunanjega zraka). Približno tretjina svinca, ki ga v telo vnesemo preko zraka, se veže v kri.

Glede na izmerjene koncentracije svinca v zraku v Zgornji Mežiški dolini, zrak vsaj teoretično ne predstavlja pomembnejšega vira vnosa svinca v telo. Tudi na območju neposredno ob topilnici, kjer so koncentracije blizu določeni dopustni mejni vrednosti (0,5 µg/m3), simulacije (model IEUBK) pokažejo sorazmerno majhen prispevek tega vira k skupnemu vnosu svinca v telo in posledično skupni koncentraciji svinca v krvi otrok. Problem pri takšni oceni pa je, da se koncentracije svinca v zraku meri na višini okoli 1,8 metra, otroci pa vdihujejo zrak precej nižje, kjer je lahko precej več delcev, ki se dvigujejo iz onesnaženih tal. Na nekaterih lokalno omejenih območjih, kjer je prašenje zelo močno (vrtna tla ob vrtnih delih, makadamske površine na katerih se otroci igrajo ipd..) je vnos svinca preko prahu iz zraka lahko nedvomno bistveno večji, tako preko dihal, kot tudi preko prebavil. V takih primerih je lahko tudi teža tega vira pri skupni koncentraciji svinca v telesu precej večja.

Povišane koncentracije svinca v pitni vodi so navadno zaradi raztapljanja materiala omrežja, t.j. spojev in cevi. Svinec se bolj izloča iz materialov, ki so v stiku z vodo ob nižjem pH (bolj kisli vodi) in bolj mehki vodi. V takih primerih se koncentracija svinca v vodi, v primeru zadrževanja vode v omrežju, veča in vnos znižamo, če pustimo vodo pred zaužitjem nekaj časa teči iz pipe. Svinec je lahko v vodi tudi že na viru, vendar je to redkeje, vprašljiva pa je tudi nujnost uporabe vode iz tako obremenjenega vira. Posebno moramo biti pozorni pri uporabi vode za pripravo prehranskih nadomestkov za otroke, kjer je v primeru obremenjenosti vodovodne vode s svincem, priporočena uporaba ustekleničene vode.

Na območju Zgornje Mežiške doline meritve ne kažejo prisotnosti svinca v pitni vodi iz javnih sistemov za oskrbo s pitno vodo. To ne izključuje možnosti, da je v vodi prisoten svinec, ki se izloči iz materialov, ki so v interni napeljavi objektov. Možna je tudi prisotnost svinca v vodi iz manjših virov vode namenjenih za individualno oskrbo objektov s pitno vodo. V takih primerih je priporočeno izvesti analize vode na prisotnost svinca.

Na splošno prehrana predstavlja pri nepoklicno izpostavljenih odraslih najpomembnejši vir vnosa svinca v telo. Po spoznanju, kako nevaren zdravju je svinec, se je vsebnost svinca v prehrani in embalaži bistveno znižala in po letu 1990 ni več problematična. Problem je predvsem pridelava in uživanje hrane na močno onesnaženih območjih, kjer je vnos svinca v telo preko prehrane lahko močno povečan. Pri pridelavi rastlin na s svincem močno obremenjeni zemlji, smo svincu izpostavljeni neposredno preko vnosa zemlje in tudi preko zaužitja rastlin, ki na takih tleh rastejo. Poseben problem je onesnažen prah, ki se nabira na površinah rastlin. Vnos svinca v telo lahko bistveno zmanjšamo s temeljitim umivanjem doma predelanega sadja in zelenjave pred zaužitjem, kakor tudi z izbiro vrtnin, ki vežejo manj svinca. Ob samem vnosu svinca v telo preko prehrane je zelo pomembna tudi vezava svinca v telesu, ki jo lahko zmanjšamo z uživanjem hrane bogate z železom, kalcijem in vitaminom C. Še pomembnejša pa je redna prehrana, saj se pri odraslem, preko prebavil v primeru praznega želodca v telo absorbira tudi več kot 50 % svinca, medtem ko se v primeru redne prehrane in polnega želodca absorpcija bistveno zniža ( pod 20%) s prehrano zaužitega svinca.

Zemlja je zelo pomemben vir izpostavljenosti svincu. Svinec se v največji meri nalaga v zgornji plasti zemlje, od koder se nato lahko prenaša v okolje. V povezavi z onesnaženo zemljo je pomemben vir izpostavljenosti svincu tudi prah. Droben prah, ki ga lahko otroci vnesejo preko dihal in prebavil, se največkrat dviguje iz onesnaženih golih tal, v določeni meri pa tudi posledica izpustov industrije in kurišč v zrak. Onesnažena zemlja in prah skupaj predstavljata najpomembnejši delež vnosa svinca v telo pri otrocih (tudi do 50 %). Največji del je vnos preko prebavil saj se otroci plazijo po tleh, radi dajejo roke v usta in nimajo dobro razvitega občutka za osebno higieno. Problem je tudi, da se pri otrocih preko prebavil v telo absorbira bistveno večji delež svinca, kot pri odraslih in je tako vnos še večji.
 

V Zgornji Mežiški dolini so meritve pokazale visoke koncentracije svinca v zemlji in prahu, ki presegajo kritične mejne vrednosti (Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh; Uradni list RS, št. 68/96 in 41/04 – ZVO-1) na nekaterih lokacijah tudi za večkratni faktor. Poseben problem v Zgornji Mežiški dolini predstavlja široka uporaba močno obremenjenega gradbenega materiala. Rudniški odpad (halda) se je hitro izkazal za uporaben gradbeni material na tej osnovi pa je zraslo celo podjetje. Na ta način je močno obremenjen odpadni material našel pot v fasade objektov, ceste in dvorišča. Pri mehanskih obremenitvah se na takih območjih tvori droben prah, ki vstopa v telo preko dihal in prebavil. Vnos svinca v telo lahko bistveno znižamo z ukrepi za zmanjšanje širjenja s svincem obremenjenega prahu, ki jih je potrebno izvajati tako na ravni skupnosti, kot na ravni posameznika. Ukrepi na ravni skupnosti so: prekrivanje makadamskih cest, zatravljanje golih površin, menjava dvoriščne zemlje itd..., ukrepi na ravni posameznika pa: vzdrževanje osebne higiene otroka, redno ustrezno čiščenje prahu iz bivalnih prostorov, zagotovitev varnih igralnih površin za otroke, odstranitev materialov, ki kopičijo prah (bogate preproge in zavese, plišaste igrače ipd...) iz bivalnih prostorov.

Svinec vstopa v telo po različnih poteh, največ preko prebavil, nato preko dihal in manj preko kože. Pomembno je upoštevanje pravil osebne in bivalne higiene, dosledno umivanje rok po vseh opravilih v naravi, po čiščenju prahu v stanovanjih, po igranju z zemljo, peskom in na igralih. Ureditev bivalne okolice z ukrepi za preprečevanje prašenja (brez večjih vrtov, brez makadama ...) in kopičenja prahu (goste preproge, zavese...).
 

Svinec vstopa iz prebavil v kri, se nakopiči v eritrocitih, nekaj se ga razporedi v jetra, ledvice, kosti, lase, zobe:
• Vstop svinca preko prebavil je bistveno večji na prazen želodec, kot pa v primeru redne prehrane.
• Iz organizma se izloča predvsem z urinom, manj z blatom, znojem, slino, materinim mlekom.
• Razpolovna doba svinca v krvi in mehkih tkivih je 21 dni do 50 dni, v kosteh od 20 do 30 let.

Učinki svinca so lahko akutni, danes pa so pomembni predvsem kronični nevrotoksični učinki. Od akutnih učinkov je najbolj značilna encefalopatija, ki se lahko pojavi pri koncentraciji svinca nad 800 µg/l krvi. Akutne zastrupitve so bile skozi zgodovino dolgo časa tiste, ki so jih opažali kot pomembne. Že iz časa rimskega cesarstva poznamo opise hudih obolenj in smrtnih primerov, katerih vzrok je bil svinec. Tudi v začetku 20. stoletja so v Avstraliji opažali primere encefalopatije pri otrocih, kar se je po drugi svetovni vojni ponovilo v ZDA. Dolgo časa je bila bolezen zaznana šele v primeru težjih zapletov, počasi pa je na pomenu pridobivala kronična izpostavljenost svincu v nižjih koncentracijah in s tem povezani manj značilni zdravstveni problemi. Danes vemo, da svinec v telesu nima koristne funkcije in tudi že v najnižjih koncentracijah lahko škodi zdravju. Skupina z največjim tveganjem so otroci do 7 let starosti. Posledice okvare funkcije možganske skorje se lahko kažejo kot lažje duševne zaostalosti, hiperaktivnost, motnje vedenja in druge razvojne motnje. Ti učinki so pri posamezniku morda manj zaznavni, imajo pa bistven vpliv na nivoju družbe, tako z vidika zdravja kot tudi z vidika razvoja in ekonomike. Leta 2012 je CDC (Centers for Disease Control and Prevention) določil referenčno vrednost za svinec v krvi otrok 50 µg/l, ki bazira na vrednosti 97.5 percentila razdelitve vrednosti svinca v krvi otrok iz ameriške nacionalne raziskave o zdravju (NHANES). Pred tem (od leta 1991) je veljala vrednost 100 µg/l krvi, ki je bila opredeljena kot "Vrednost za skrb" oz. s strani ameriške okoljske agencije (EPA) "Akcijska vrednost", ki zahteva ukrepanje in je dokazano s primernimi ukrepi tudi dosegljiva. Ta vrednost je tudi ciljna vrednost Programa ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini.

Otroci predstavljajo eno od skupin z največjim tveganjem za pojav negativnih posledic na zdravje ob izpostavljenosti toksičnim kovinam, kamor spada tudi svinec.

Razlogi za večjo ogroženost otrok:
• Otroci pojedo na enoto telesne teže več hrane kot odrasli, zato je vnos svinca na enoto teže znatno večji kot pri odraslih.
• Pri otrocih se bolj pogosto pojavlja pomanjkljivo (deficitarno) uživanje, na primer železa ali vitamina D, kar pospeši absorpcijo svinca iz prebavnega trakta.
• Nekatere značilnosti otrok omogočajo večji vnos svinca, kot pri odraslih (manjšo pozornost namenjajo osebni higieni, veliko se zadržujejo v zunanjem okolju in z umazanimi rokami pogosto segajo v usta).
• Absorpcija svinca iz prebavnega trakta je pri otrocih precejšna, okrog 40 %, pri odraslih pa le okrog 10%.
• Učinki svinca na krvotvorni sistem ter na živčevje se pri otrocih pojavijo pri nižji koncentraciji svinca v krvi, kot pri odraslih.
• Pri otrocih možgansko žilna pregrada (ali bariera) še ni v celoti razvita, zato svinec lahko vstopa v možgane.

Ostale skupine z večjim tveganjem so nosečnice in doječe matere ter poklicno izpostavljeni.

Zaradi hitre rasti in razvoja so razvijajoči se organizmi še posebno občutljivi na različne kemične in fizikalne dejavnike. Zarodek je še posebej ogrožen, saj gre za zelo hitro rast in razvoj, primarno diferenciacijo tkiv in organov, kar daje večjo možnost škodljivim agensom, da vplivajo na nastanek mutacij in prirojenih nepravilnosti. Prav tako izpostavljenost razvijajočih se možganov oz. živčnega sistema v prvih letih življenja, škodljivim snovem, npr. svincu, živemu srebru, zaradi zmanjšane sposobnosti obnove pri otrocih, lahko vodi do nepopravljivih okvar možganovine oz. živčnega sistema.
Doza in čas izpostavljenosti škodljivemu agensu sta odločilna za škodo za zdravje.

V prvih 6-12 mesecih starosti je presnova pri otroku nezrela, kar ima za posledico manjšo sposobnost detoksikacije (razstrupljevanja) in izločanja kemikalij kot pri odraslih. To je tudi vzrok, zakaj so potrebne nižje doze zdravila na kg telesne teže in priporočljivi daljši intervali med odmerki predpisanih zdravil v prvih tednih in mesecih življenja. Včasih je ta nezrelost lahko tudi koristna, saj metabolične poti, ki aktivirajo nekatere toksične produkte, še ne potekajo.

• Večja izpostavljenost