Svinec je s svojimi toksičnimi učinki še vedno eden najpomembnejših onesnaževalcev, ki predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, predvsem otrok. Otroci so svincu izpostavljeni v zunanjem pa tudi v domačem okolju (varstvu, vrtcu, šoli). Svinec se nalaga na površinah, zemlji, vodi, zraku v bližini rudnikov svinca, topilnic, tovarn akumulatorjev,  prometnih cest...  Svinec se lahko nahaja v barvah, opleskih, vodovodnih materialih, posodah, igračah, motornih gorivih, vodi.

Svinec smo ljudje zaradi njegovih lastnosti (možnost oblikovanja, odpornost na korozijo) začeli uporabljati že zelo hitro v zgodovini, še danes so ohranjene nekatere svinčene vodovodne cevi iz časov rimskega cesarstva. Z razvojem industrije je rasla tudi poraba svinca, vzporedno z njo pa tudi koncentracija svinca v okolju. Po nekaterih ocenah se je, zaradi človekove aktivnosti, koncentracija svinca v okolju v zadnjih 300 letih povečala za več kot 1000 krat. Gledano globalno, je največji vir tega povečanja uporaba osvinčenega bencina.  

Izpostavljenost ljudi svincu je večja na območjih, kjer so koncentracije svinca v okolju večje. Poleg izrazito izpostavljene skupine ljudi, ki prihajajo v stik s svincem pri opravljanju svojega poklica so bolj izpostavljeni tudi ljudje, ki živijo v bližini obratov za pridobivanje in predelavo svinca, ljudje, ki živijo v starejših hišah, kjer so stene prebarvane z barvami na osnovi svinca in ljudje, ki živijo v bližini prometnih cest. Slaba lastnost svinca je namreč njegova vztrajnost v okolju, saj lahko v zgornjih plasteh zemlje vztraja več sto let. Svincu smo lahko izpostavljeni preko različnih faktorjev okolja. Pojavlja se v prahu, zemlji, vodi, hrani, zraku, možen pa je tudi prenos z matere na plod.

Vir svinca v zraku so večinoma manjši delci, ki se ne usedajo hitro in se lahko prenašajo na večje razdalje. Ti delci prehajajo v telo preko dihal, nekoliko večji pa tudi preko prebavil, če zaužijemo delce, ki smo jih izkašljali. Višje koncentracije svinca v zraku so v mestnem okolju, še višje pa v bližini industrijskih emisijskih virov.  Koncentracije svinca v notranjem zraku so navadno precej nižje, kot v zunanjem (okoli 30% koncentracije v zunanjem zraku). Približno tretjina svinca, ki ga v telo vnesemo preko zraka se veže v kri.

Glede na izmerjene koncentracije svinca v zraku v Zgornji Mežiški dolini zrak ne predstavlja večjega vira vnosa svinca v telo. Tudi na območju neposredno ob topilnici, kjer so koncentracije blizu določeni dopustni mejni vrednosti (0,5 mg/m³)  odpade na zrak sorazmerno majhen delež skupne koncentracije svinca v krvi otrok. Problem pri teh ocenah pa je, da se koncentracije svinca v zraku meri na višini okoli 1,8 metra, otroci pa vdihujejo zrak precej nižje, kjer je lahko precej več delcev, ki se dvigujejo iz onesnaženih tal. V tem primeru je lahko tudi teža tega vira pri skupni koncentraciji svinca v telesu precej večja.

Povišane koncentracije svinca v vodi so navadno zaradi raztapljanja materiala omrežja, t.j. spojev in cevi. Svinec se bolj izloča iz materialov, ki so v stiku  z vodo ob nižjem pH (bolj kisli vodi) in bolj mehki vodi. V takih primerih se koncentracija svinca v vodi v primeru zadrževanja vode v omrežju veča in vnos znižamo, če pustimo vodo pred zaužitjem nekaj časa teči iz pipe. Svinec je lahko v vodi tudi že na viru, vendar je to redkeje, vprašljiva pa je tudi nujnost uporabe vode iz tako obremenjenega vira.  Posebno moramo biti pozorni pri uporabi vode za pripravo prehranskih nadomestkov za otroke, kjer je v primeru obremenjenosti vodovodne vode s svincem, priporočena uporaba ustekleničene vode.

Na območju Zgornje Mežiške doline, je svinec v zaznavnih količinah prisoten le v enem vodnem viru, koncentracije na mestu porabe pa so pod dovoljenim normativom. Ocenimo lahko, da voda predstavlja zelo majhen delež pri skupnem vnosu svinca v telo.

Prehrana predstavlja pri nepoklicno izpostavljenih odraslih najpomembnejši vir vnosa svinca v telo. Po spoznanju, kako nevaren zdravju je svinec, se je vsebnost svinca v prehrani in embalaži bistveno znižala in po letu 1990 ni več problematična. Problem je predvsem predelava in uživanje hrane na močno onesnaženih območjih, kjer je vnos svinca v telo preko prehrane lahko močno povišan. Zelo obremenjena s svincem je predvsem zemlja, ki predstavlja tudi vir svinca za rastline. Na območjih kjer je biološka razpoložljivost svinca nizka je problematičen predvsem onesnažen prah, ki se nabira na površinah rastlin. Tak primer je tudi v Zgornji Mežiški dolini. Vnos svinca v telo torej lahko bistveno zmanjšamo s temeljitim umivanjem doma predelanega sadja in zelenjave pred zaužitjem, kakor tudi z izbiro vrtnin, ki vežejo manj svinca. Ob samem vnosu svinca v telo preko prehrane je zelo pomembna tudi vezava svinca v telesu, ki jo lahko bistveno zmanjšamo z uživanjem hrane bogate z železom, kalcijem in vitaminom C. Še pomembnejša pa je redna prehrana saj se pri odraslem  preko prebavil v primeru praznega želodca v telo absorbira okoli 40% svinca, medtem, ko je v primeru redne prehrane absorpcija le dobrih 10%.

     

Zemlja in prah sta zelo pomembna vira svinca pri vnosu. Svinec se v največji meri nalaga v zgornji plasti zemlje, od koder se nato lahko prenaša v okolje. Prav tako je pomembne del svinca prah, ki je v veliki meri odraz okoliške zemlje , v manjši meri pa tudi usedlin iz zraka. Oba faktorja skupaj predstavljata najpomembnejši delež vnosa svinca v telo pri otrocih (okoli 50 %). Največji del je vnosa preko prebavil saj otroci plazijo po tleh, radi dajejo roke v usta in nimajo dobro razvitega občutka za osebno higieno. Problem je tudi, da se pri otrocih preko prebavil v telo absorbira bistveno večji delež svinca, kot pri odraslih (okoli 40 %) in je tako vnos še večji.

V Zgornji Mežiški dolini so meritve pokazale visoke koncentracije svinca v zemlji in prahu, ki presegajo kritične mejne vrednosti na nekaterih lokacijah tudi za večkratni faktor. Vnos svinca v telo lahko tako bistveno znižano z ukrepi za zmanjšanje širjenja s svincem obremenjenega prahu, ki jih je potrebno izvajati tako na ravni skupnosti, kot na ravni posameznika. Ukrepi na ravni skupnosti so: prekrivanje makadamskih cest, zatravljanje golih površin, menjava dvoriščne zemlje itd..., ukrepi na ravni posameznika pa: vzdrževanje osebne higiene otroka, redno ustrezno čiščenje prahu iz bivalnih prostorov, zagotovitev varnih igralnih površin za otroke, odstranitev prahu prijaznih materialov iz bivalnih prostorov.

Svinec vstopa v telo po različnih poteh, največkrat preko prebavil, redkeje preko dihal in kože. Zato je  pomembno upoštevanje navodil osebne higiene in ravnanja z obleko po zapustitvi delovnega mesta,  umivanje rok po vseh opravilih v naravi, po čiščenju prahu v stanovanjih, po igranju z zemljo, peskom in na igralih, ...

Svinec vstopa iz prebavil v kri, se nakopiči v eritrocitih, nekaj se ga razporedi v jetra, ledvice, kosti, lase, zobe:

• Vstop svinca preko prebavil je bistveno večji na prazen želodec, kot pa v primeru redne prehrane.
• Iz organizma se izloča predvsem z urinom, manj z blatom, znojem, slino, materinim mlekom.
• Razpolovna doba svinca v krvi in mehkih tkivih je 21 dni do 50 dni, v kosteh od 20 do 30 let.

Učinki svinca so lahko akutni, danes pa so  pomembni kronični nevrotoksični učinki. Od akutnih učinkov je najbolj značilna encefalopatija, ki se lahko pojavi pri koncentraciji svinca nad 800 µg/l krvi. Akutne zastrupitve so bile skozi zgodovino dolgo časa tiste, ki so jih opažali kot pomembne. Že iz času rimskega cesarstva poznamo opise hudih obolenj in smrtnih primerov, katerih vzrok je bil svinec. Tudi v začetku 20. stoletja so v Avstraliji opažali primere encefalopatije pri otrocih, kar se je po drugi svetovni vojni ponovilo v ZDA. Dolgo časa je bila bolezen zaznana šele v primeru težjih zapletov, počasi pa je na pomenu pridobivala kronična izpostavljenost svincu v nižjih koncentracijah in s tem povezani manj značilni zdravstveni problemi. Danes vemo, da svinec v telesu nima koristne funkcije in tudi že v najnižjih koncentracijah lahko škodi zdravju. Skupina z največjim tveganjem so otroci do 7 let starosti. Posledice okvare funkcije možganske skorje se lahko kažejo kot  lažje duševne zaostalosti, hiperaktivnost, motnje vedenja in druge razvojne motnje. Ti učinki so pri posamezniku morda manj zaznavni imajo pa bistven vpliv na nivoju družbe, tako z vidika zdravja, kot tudi z vidika razvoja in ekonomike. Danes določen nivo svinca v krvi pri katerem je potrebno ukrepanje je  100 µg/l krvi, določil pa ga je CDC 1991 leta.  

Otroci  predstavljajo eno od skupin z  največjim tveganjem za pojav negativnih posledic na zdravje ob izpostavljenosti toksičnim kovinam, kamor spada tudi svinec.

Razlogi za večjo ogroženost otrok:

• Otroci pojedo na enoto telesne teže več hrane kot odrasli, zato je vnos svinca na enoto teže znatno večji kot pri odraslih.
• Pri otrocih se bolj pogosto pojavlja deficitarno uživanje, na primer železa ali vitamina D, kar pospeši absorpcijo svinca iz prebavnega trakta.
• Nekatere značilnosti otrok omogočajo večji vnos svinca, kot pri odraslih (manjšo pozornost namenjajo osebni higieni, veliko se zadržujejo v zunanjem okolju in z umazanimi rokami pogosto segajo v usta).
• Absorpcija svinca iz prebavnega trakta je pri otrocih precejšna, okrog 50%, pri odraslih pa le okrog 10%.
• Učinki svinca na krvotvorni sistem ter na živčevje se pri otrocih pojavijo pri nižji koncentraciji svinca v krvi, kot pri odraslih.
• Pri otrocih možgansko žilna prepreka še ni v celoti razvita, zato svinec lahko vstopa v možgane.

Biološki, ekonomski in socialni dejavniki močno vplivajo na ranljivost otrok zaradi škodljivih okoljskih dejavnikov, v različnih razvojnih obdobjih, od spočetja do adolescence. Okoljske in zdravstvene službe za zaščito otrok, vključno z zaščito žensk v rodnem obdobju, morajo to upoštevati pri svojih aktivnostih.

Zaradi hitre rasti in razvoja so razvijajoči se organizmi še posebno občutljivi na različne kemične in fizikalne agense. Zarodek je še posebej ogrožen, saj gre za zelo hitro rast in razvoj, primarno diferenciacijo tkiv in organov, kar daje večjo možnost škodljivim agensom, da vplivajo na nastanek mutacij in prirojenih nepravilnosti. Prav tako izpostavljenost  razvijajočih se možganov oz. živčnega sistema v prvih letih življenja,škodljivim snovem, npr. svincu, živemu srebru, zaradi zmanjšane sposobnosti reparacije pri otrocih,  lahko vodi do nepopravljivih okvar možganovine oz. živčnega sistema. 

Doza in čas izpostavljenosti škodljivemu agensu sta odločilna za škodo za zdravje.

V prvih 6-12 mesecih starosti je presnova pri otroku nezrela, kar ima za posledico manjšo sposobnost detoksikacije in izločanja kemikalij kot pri odraslih. To je tudi vzrok, zakaj so potrebne nižje doze zdravila /na kg telesne teže in priporočljivi daljši intervali med odmerki predpisanih zdravil v prvih tednih in mesecih življenja. Včasih je ta nezrelost lahko tudi koristna, saj metabolične poti, ki aktivirajo nekatere toksične produkte, še ne potekajo.

 

Medij	Otroci (<1 leto)	Odrasli	Razmerje (otroci/odrasli)
Zrak (m3/kg -dan)	0,44	0,19	2,3:1
Voda/tekočine (g/kg/-dan)	161,0	33,5	4,8:1
Hrana (g/kg -dan)	140,0	23,0	6,1:1