ZGODOVINA RUDARSTVA V ZGORNJI MEŽIŠKI DOLINI

Prvi dokument, ki omenja svinčeno rudo na območju Zgornje Mežiške doline je zapis v knjigah Ernesta Železnega iz leta 1424. Za uradni začetek rudarjenja na tem območju pa velja leto 1665, ko je Hans Sigmund Ottenfels dobil dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne. To dovoljenje je najstarejši ohranjen zapis o pridobivanju svinčene rude. Do sredine 19. stoletja so bili majhni rudniki in topilnice razdeljeni med številne licencirane podjetnike, nato pa je sledila združitev v Bleiberger Bergwerksunion (BBU). Leta 1893 se je pričela gradnja nove centralne topilnice v Žerjavu, ostale topilnice pa so se postopoma zapirale. Po prvi svetovni vojni je vlada Slovenije od BBU prevzela rudnike in topilnice, toda BBC je s pomočjo britanske firme "Bewick Moreing Co." ustanovila družbo "Central European Mines Ltd." s sedežem v Londonu. Med okupacijo Jugoslavije (1941-1945) so rudniki in topilnica ostali last BBU, ob ustanovitvi nove Jugoslavije po drugi svetovni vojni pa so bili leta 1945 nacionalizirani. Organizacija združenega dela »Rudniki svinca in topilnica Mežica« je v svojih najboljših časih zaposlovala preko 2000 delavcev v različnih enotah. Leta 1977 je proizvodnja svinca dosegla 27763 ton letno. Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika. Konec leta 1990 se je delovna organizacija Rudniki svinca in topilnica Mežica reorganizirala v več podjetij-družb z omejeno odgovornostjo. Leta 1994 je bil izdelan projekt zapiranja rudnika in dokončno ustavljena proizvodnja svinčeno-cinkove rude.


Danes so spodnji deli rudnika zaliti z vodo, v zgornjem delu pa je urejen turistični muzej.

V začetku je bilo pridobivanje svinca dokaj primitivno, saj so rudo enostavno naložili na lesene plohe in jih zažgali, nakar je iz rude svinec kapljal v posodo in se na ta način zbiral in čistil. Še pred 150 leti so peči kurili z lesom, topilci pa pražili, mešali in tlačili svinčeno rudo praktično brez vsake mehanizacije. Mehanske naprave so se začele v žerjavsko topilnico šele  po prvi svetovni vojni, v celoti pa se je mehanizirala sredi tega prejšnjega stoletja. Leta 1989 so spremenili tehnologijo in zamenjali primarno surovino, tj. svinčev sulfid (galenit) s sekundarno oziroma starimi akumulatorskimi baterijami.


Vzporedno s tehničnim razvojem so se uvajali različni sistemi filtrov, ki naj bi zmanjšali emisijo svinca v okolje. Prvi sistem filtrov je bil postavljen leta 1923, leta 1954 je bil nadomeščen z novejšim, leta 1964 pa so bili postavljeni vrečasti filtri. Največja izboljšava je bila na področju filtriranja emisij prašnih delcev izvedena leta 1978, ko je bil postavljen nov filtrirni sistem in je celotna količina izpuščenega prahu padla s 5.000 na 70 kg dnevno, danes pa so te emisije še 10 krat manjše. Pri emisijah SO2 v okolje je bil dosežen največji napredek z zamenjavo vhodne surovine. Rudo, ki je vsebovala veliko svinčevega sulfida so zamenjale stare akumulatorske baterije. Zmanjšanje emisij žveplovega dioksida je lepo opazno na drevesih, ki se jim je povrnila naravna zelena barva.



 nijz













© Zavod za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem.
Uporaba in objava podatkov je dovoljena le z navedbo vira.


Ta stran uporablja spletne piškotke.